STRAVOT KAKO SVEDO[TVO

Nadvore{niot svet osobeno onie koi se neupateni, treba da se uverat deka toa {to se govori e vistina. A vistinata kako i sekoja golema pojava vo `ivotot e nepodmitliva. Krupnite vistini se dobivaat pred liceto na seto ~ove{tvo. Faktorite na skrienite interesi si postojat i tie }e go vr{at svoeto, verojatno na na~in na koj toa go vr{ele i dosega.

Mo`ebi najstra{no vo seta ovaa morni~ava sostojba e sekojdnevnoto sudruvawe so onie {to "ne postojat". ^ovek i vo najkusata halucinantna sostojba stanuva nepodnoslivo nesiguren. Negovata slika i slikata na svetot e rastegnata na ~uden na~in i zakanuva~ki svrtena protiv onoj {to ja sozdal ili vo kogo se sozdala. I vsrojatno najlesnoto re{enie e da se re~e "ne postoi toa {to postoi" i da se povtoruva toa do iscrpuva~ki razmeri. No, kako {to stoeweto vo `iviot pesok i u{te povs}e: upornoto tapkawe vo mesto ne zna~i ni{to drugo osven podlaboko propagirawe vo nego, taka i ovaa borba so prividot stanuva s# pove}e bolna pojava. Najte{ko e na nekogo ili na nekoi da im se pomogne koga samite ne sakaat da si pomognat. Pred s# i nad s# treba da se dojde do pravata merka. Zna~i potrebna e lekovita razumnost. Se razbira, najlesno e i, bi rekol, toa e eden od najgolemite `ivotni darovi, da se nema neprijatel. No, koga toj postoi ~ove~ki e i so nego da se najde zaedni~ki jazik. Toj jazik postoi i e vo postojano nadograduvawe. No, vo nikoj slu~aj toj jazik ne bi smeel da prerasne vo nekoj samonihilizam.

Makedonija bila predmet na delbi i zafa}awa. Toa istorijata go pameti nepogre{livo. Ranite se s# u{te `ivi, progonite ispu{taat s# u{te zastra{uva~ki krikovi. Se obgrluva na trogatelen na~in svetot za da se najde mirna po~va za `iveewe. No, od svoeto nema begstvo. Vo sonot i vo spomenot kru`i prvovidenoto sonce, prirodata so svoite blagorodni i surovi lica, te~at rekite, se branuvaat ezerata, moreto, se vi{neat planinite. Vo tie predeli potekol maj~iniot zbor, se ra|ale prvite drugarstva, se pe~alel lebot, se vleguvalo vo predelot na pesnata i tagata. Od toj prostor se me~taelo za svetot, se patuvalo kon negovite dale~ini za da se zaraboti nasu{niot leb. Nekoj denes saka da ne ubedi deka seto toa ne postoi. Prakti~no ne postoi sila koja{to mo`e toa da go ospori. Mo`ebi i ne e ~udno {to se posega po ona {to e najsveto - kon grobovite na pretcite. Mora da e mnogu neblagodarna taa daveni~ka bitka vo koja {ticata {to se dr`i v race s# pove}e gnie i go smaluva spasuva~kiot del na svoeto postoewe. Lu|eto koi ne nau~ile da plivaat, kako da ne nau~ile da `iveat. ^ovek koj se ispla{il vo voda, pred s# od samiot sebe, ne treba da se ubeduva kakva snaga nosi vodata pod svoeto mirno lice. I mo`ebi tuka niknuva pra{aweto zo{to eden narod, edna zemja, bez ogled dali e golema ili mala, se stava vo uloga na davenik. Mo`ebi se pomisluva deka toga{ }e se zastane na svoi noze, deka }e se vdi{e nekakov osloboduva~ki zdiv... Verojatno i najpovr{noto razmisluvawe }e ne dovede do soznanieto deka e seto toa popusto izgubeno vreme. Duri i onie za~esteni obidi da ss simne od liceto na zemjata svedo{tvoto za postoeweto na "onoj {to ne postoi", stanuva u{te poglasna bidej}i e povrzana so eden dopolnitelen ne~ove~ki ~in.

Ostanuva da se veruva deka bolnoto, nezdravoto, kolku i da e `ilavo, eden den }e dojde do svojata logi~na zavr{nica. Zna~i i ovoj pat ostanuvame so prometejska misla vo sebe.