MAKEDONEC NA BRODOT "TITANIK"

Toj doznal deka od drugata strana na golemoto more postoi zemja vo koja mo`e polesno da se raboti i zaraboti. Nemalo od kogo da se pla{i, dodeka ovde turskiot ba{ibozuk dvapati mu gi grabnal ovcite. Ne mo`ej}i da im se odmazdi na Turcite i Arnautite, svojot bes gazdata go isturil vrz mladiot ov~ar.

Negovite misli s# po~esto "letale" kon dale~nite zemji za koi slu{al od postarite. Eden den, Stojko do{ol vo konakot na valijata vo Skopje. Srame`livo ~uknal na vratata. Vlegol vo kancelarijata i ja izrazil `elbata da odi vo Amerika.

Efendi, ova dete e mo{ne malo - zabele`al grbaviot sekretar na valijata.

- Zemi mu edna lira i neka odi kade {to saka.

No, za pat na Stojko mu bile potrebni 31 lira, a toj gi nemal. I minal niz pove}e evropski gradovi i zemji, rabotej}i nasekade za da obezbedi pari za bilet. Eden den se na{ol vo Sauthempton, od kade brodot "Titanik" trebalo da pojde na pat za Amerika.

- ^esto se vrtkav okolu pristani{teto, kade {to be{e zakotven "Titanik". Go gledav brodot, raspra{uvaj}i se za bilet. Rabotev i sobirav pari. Sonuvav so "Titanik" da go preminam okeanot, veli Stojko. Vo posleden ~as, re~isi pred samoto trgnuvawe, od eden pop uspeav da kupam bilet. Vsu{nost toj go kupil za sebe, no be{e spre~en da zamine i mi go prodade biletot. Bev presre}en. Nemav vreme nitu da se zboguvam so mojot stopan.

Stojko se ka~il na brodot. Iljadnici lu|e go ispra}ale brodot na negovoto prvo patuvawe. Vo eden mig brodskite sireni go najavija poa|aweto.

- "Titanik" be{e najgolemiot brod vo toa vreme. Osven luksuzni kabini, ima{e i razni igrali{ta i kockarnica. No, seto toa ne be{e dostapno za nas, patnicite od treta klasa.

- Vo no}ta sproti 15 april, "Titanik" stigna re~isi do ostrovot Wufaunlend. Vremeto be{e vedro i tivko. Vo 23,40 ~asot izviduva~ot od jarbolot dade signal za trevoga: Santa mraz pred brodot! Prviot oficer ne go sfati seriozno. Sepak naredi da se zapalat reflektorite. I pred samiot brod zabele`a ogromna santa mraz, so zeleno sina boja. Prestra{en, toj vedna{ naredi:

"Kormiloto v levo! So polna parea nazad!"

No, ledeniot breg be{e premnogu blisku. Vo istiot moment dojde do straoten sudir, od koj se zatrese celiot brod.

Zapovednikot na "Titanik", kapetanot Smit, dotr~a do komandniot most. No ve}e be{e docna. I koga so konstruktorot, in`enerot Endrjus, se spu{tija vo vnatre{nosta na brodot, koj mnogumina go smetaa za nepotopliv, mo`e{e samo da konstatiraa deka na "Titanik" mu nema spas. Trupot be{e kako so no` rase~en, santata napravila dupka dolga 90 metri.

Vedna{ e izdadena naredba da se razbudat patnicite, da se podgotvat ~amcite za spasuvawe i vo niv prvo da se smestat decata i `enite. Praten e povik za pomo{ do site brodovi {to plovea po Atlantikot. Radiotelegrafistot Filips, za prv pat vo istorijata na pomorstvoto, po radio bara{e pomo{:

- SOS! Dojdete vedna{! Toneme! SOS...!

Oficerite ve}e vleguvaa vo salonite i smireno soop{tuvaa da se navle~at pojasite za spasuvawe.

- Bez mnogu razmisluvawe go grabnav prviot pojas, veli Stojko Dodolkovski. Ne treba{e dva pati da mi se ka`uva. Vo prviot mig nikoj ne ni pomisluva{e na patnicite od tretata klasa, iako pove}eto od niv imaa mali deca. A, vo prvite ~amci vlegoa sopstvenicite na brodot i bogatite. Duri potoa gi pu{tija `enite i decata, iako naredbata glase{e poinaku.

Lu|eto gi zafati panika. Nastana op{t juri{ na drugite ~amci za spasuvawe. Posilnite se turkaa. Decata piskaa. Majkite si gi kubea kosite i od ~amcite gi podavaa racete po decata koi s# u{te bea na palubata.

- Vedna{ sfativ vo kakva polo`ba se nao|a brodot. @elbata za `ivot be{e posilna od s#. Sakav da ja vidam vetenata zemja. Ne sakav da umram. Go namestiv pojasot za spasuvawe, zastanav na rabot od brodot i se frliv vo moreto so nade` deka }e se ka~am vo ~amecot vo koj be{e Henri Sleper Harper, sopstvenik na edna golema izdava~ka firma, zaedno so svoeto ku~e.

Pri dopirot so vodata, po~uvstvuvav silen udar i stud. Gospodata spiskaa od svojot ~amec, za{to gi isprskav so voda pri skokot od 15 metri. Mornici mi pominaa niz teloto. No, `elbata da `iveam be{e golema. Vo mene se razgore ogan {to me tera{e da izdr`am. Po nekolku zamavi se fativ za ~amecot. Molev i prokolnuvav:

- Milost, milost gospoda...!"

Me gledaa. Nivniot pogled kako da vele{e: "Kako se osmeluva{, mom~e da dojde{ vo na{e dru{tvo!"

Sepak se nadevav deka }e se so`alat na edno petnaesetgodi{no mom~e. Eden od gospodata vo ~amecot gi podvitka nozete vo toplo }ebe. Go pokri i ku~eto da ne nastine. Pove}e go cene{e ku~eto od mene.

Sfativ deka gospodata nema da mi pomognat. Me gledaa studeno, kako da ne sum ~ovek. I posakav da vikam, da piskam, da ubivam. Se gr~ev od stud i molev za pomo{. Edno vreme glasot mi se fati, a silata po~na da me izdava. Zad sebe slu{nav glasovi. Se svrtev da vidam dali ima nekoj drug vo blizina i vo mig na nevnimanie, racete mi popu{tija i se najdov sam vo okeanot. Gospodata ne se ni svrtea kon mene. Kako da se spasile od ~uma. Ja zagubiv i poslednata nade` deka }e ostanam `iv. Sam, srede nepregledniot okean. Naokolu temnica. Nabrgu pak se rodi iskra nade`.

Desetina metri od mene se nao|a{e ~amec prepoln so voda. Lu|eto vo nego piskaa, crpej}i ja vodata so racete. So poslednite sili zaplivav kon toj spasonosen "ostrov". ]e izdr`am li? Ve}e po~nav da se vko~anuvam.

So nat~ove~ki usilbi ja podadov levata raka i se fativ za drvenite rebra na ~amecot. Cvrsto se zaka~iv za nego, re{en da ne dozvolam nikoj da me ottrgne od ~amecot, koj zna~i spas. Okeanot kako da vrie{e od izbezumenite glasovi {to molea, vikaa, se zakanuvaa: "Se davam! Pomo{! Pomo{...".

Jas malku se smiriv. Nade`ta povtorno se vrati. Ve}e nema{e sila {to bi mo`ela da mi go odzeme ~amecot spasitel. Ona {to ponatamu se slu~i e stra{no za ka`uvawe.

No, i po tolku godini spomenite kaj ~i~ko Stojko Dodolkovski se sve`i. Raska`uva, a o~ite mu se polnat so solzi.

Naedna{ "Titanik" silno se zatrese. Mnogumina od palubata padnaa vo vodata. Svetilkite zgasnaa i povtorno blesnaa. Brodot po~na da tone i za kuso vreme is~ezna vo dlabo~inite na okeanot...".

- Stoej}i vo svojot ~amec, oficerot Lou gi bara{e pre`iveanite. Toj be{e edinstveniot koj vo no}ta na 15 april zaslu`i po~it. Od studenata voda po koja plovea buriwa i {tici gi izvlekuva{e davenicite. Eden od niv bev i jas, prodol`uva ~i~ko Stojko.

Le`ev kako trup vo negoviot ~amec. Premrznat. Bez mo} na govor. Lou se navedna nad mene. Me vrte{e i me trie{e. Mi zboruva{e ne{to, no jas ne go razbirav. Jas bev dvanasettiot {to toj nesebi~en pomorec i negovite ~etvorica silni mornari n# spasija vo posleden ~as. A ve}e ja bev izgubil nade`ta deka }e pre`iveam. Okeanot be{e nemilosrden. ^uvstvuvav kako po~nuva da me vle~e vo svoite dlabo~ini. I tokmu toga{ me zgrap~ija i me spasija silnite race na oficerot Lou!

Naskoro vo dale~inite se zabele`a svetlina. Se dobli`uva{e kon promrznatite i o~ajni brodolomci. Po izvesno vreme reflektorite od brodot "Karpatija" po~naa da ja prebaruvaat povr{inata na okeanot. Radiotelegrafistot na "Karpatija" go be{e fatil povikot za pomo{ i brodot vedna{ trgnal kon mestoto na nesre}ata.

I na{iot ~amec se "prilepi" do "Karpatija". Od brodot spu{tija ja`e, n# vrzaa i se najdovme na suvo i na sigurno. Ne{to mi zboruvaa, no jas ne mo`ev da gi razberam. Me vnesoa vo edna kabina i kaj mene vedna{ dojde lekar. Mi zboruva{e. Ni nego ne go razbirav. Le`ev kako mrtovec. So pomo{ na dvajca mornari, toj mi ja otvori vko~anetata vilica i vo ustata mi stavi par~e leb prema~kano so ne{to. Nabrgu se po~uvstvuvav podobro. Potoa zaspav. Koga gi otvoriv o~ite, vo kabinata bea i gospodata so ku~enceto koi ne sakaa da mi podadat raka.

Vo Wujork "Karpatija" ja pre~eka milionska masa. Lu|eto sakaa da gi vidat pre`iveanite od najgolemata pomorska katastrofa. Za nea pi{uvaa site vesnici.

Vedna{ vo pristani{teto so avtomobili n# prenesoa vo bolnica. "Titanik" be{e najubaviot i dotoga{ najgolemiot brod, gordost na britanskata mornarica. Vedna{ po zavr{uvaweto trgna na svoeto prvo i za `al posledno patuvawe. Saka{e da go sobori rekordot vo brzinata na patuvaweto i da ja ponese "sinata lenta". No, nikoga{ ne stigna na svojata cel. Naleta na santa od mraz i potona.

Sepak, ostana zabele`an vo istorijata kako edna od najgolemite pomorski katastrofi, bidej}i od negovite 2.224 patnici, 1.517 zasekoga{ ostanaa vo morskite dlabo~ini.