SO VNATRE[EN MIR ]E NAPREDUVA[ VO DOBROTO

Bi mo`ele da imame golem mir, koga ne bi sakale da se zanimavame so ona {to drugite go govorat i pravat i so ona {to nas ne n# zasegnuva.

Kako mo`e dolgo da ima mir onoj, koj beri tu|o gajle, koj tr~a po zabavi i koj samo malku ili retko se pribira vo sebe?

Blaze na prostodu{nite, za{to }e imaat mir!

Kako nekoi Svetiteli se vozdignale na tolku visok stepen na sovr{enstvo i mudrost?

Toa go postignale so trud da umrat za site zemni `elbi, pa taka mo`ele, so seto svoe srce, da se soedinat so Boga, i slobodno da se zanimavaat so samite sebesi.

A, nie premnogu sme im predadeni na na{ite strasti, i premnogu zaneseni so ona {to minuva. Retkost e potpolno da pobedime duri i edna mana; nie nemame dovolno revnost sekoj den da odime napred, i taka ostanuvame nere{itelni i ladni.

Koga sosema bi umrele za samite sebe i pomalku bi se zanimavale so zemnite raboti, toga{ i nie bi mo`ele da gi po~uvstvuvame bo`estvenite raboti, i da staneme poopitni vo vozvi{enoto razmisluvawe.

Najgolemata i edinstvena prepreka e vo toa {to, pot~ineti na na{ite strasti i na na{ata lakomost, nie ne pravime nikakov napor da izlezeme na patot kon sovr{enstvoto, koj samite Svetiteli go poka`ale.

A ako n# snajde i najmala nevolja, nie vedna{ klonuvame i pribegnuvame kon ~ove~ko ute{uvawe.

Koga kako junaci bi ostanuvale cvrsti vo borbata, navistina bi ja videle pomo{ta Bo`ja kako ni sleguva od neboto.

Za{to On sekoga{ e gotov da im pomogne na onie koi se borat i koi se nadevaat vo Negovata milost; On zatoa i ni dava prilika da se borime, za da mo`eme da pobedime.

Ako napredokot vo duhovniot `ivot go stavime samo vo nadvore{noto vr{ewe na verskite obredi, na{ata pobo`nost }e bide od kratok vek.

Da udrime so sekirata vo korenot, pa, oslobodeni od strastite, da imame mir vo du{ata.

Koga sekoja godina bi iskorenuvale samo po eden porok, brzo bi stanale sovr{eni.

No, naprotiv, nie ~esto ~uvstvuvame deka sme bile podobri i deka na{iot `ivot bil po~ist koga sme ostavile svetot otkolku po mnogu godini podvig.

Bi trebalo sekoj den da rasteme vo revnosta i dobrodetelta; a sega se smeta deka mnogu napravil i onoj koj so~uval samo eden del od svojata prvobitna revnost.

Koga vo po~etokot malku bi se osilile, posle bi mo`ele da pravime s# lesno i radosno.

Te{ko e da se odre~e{ od svoite naviki; no u{te pote{ko e da se pokori svojata volja.

Me|utoa, ako ne umee{ da se sovlada{ vo lesnite raboti, kako }e dojde{ do pote{ki pobedi?

Sprotivstavi se, u{te na po~etokot, na svojata `elba: prekini ja, bez kolebawe, sekoja lo{a navika, od strav taa, malku po malku, da ne te vovle~e vo pogolemi te{kotii.

O! Koga bi razmislil kolku mir sebesi i radost na drugite bi im donesol, `iveej}i kako {to treba, navistina bi bil porevnosen vo svoeto duhovno napreduvawe.