Kole Ro{ev e roden 1925 godina vo Sarakinovo, Vodensko. Po zavr{uvaweto na osnovnoto u~ili{te na gr~ki jazik vo rodnoto selo, raboti kako zemjodelec na svojot skromen imot vo seloto.

Poradi aktivnoto u~estvo vo Makedonskata mladinska organizacija, vo 1945 godina e progonuvan od gr~kite dr`avni vlasti i vo dekemvri istata godina bega vo Bitola. Vo juli 1946 godina se vra}a vo Vodensko i se prijavuva vo Makedonskata partizanska edinica na planinata Kajmak~alan - Nixe, koja podocna vleguva vo sostavot na Demokratskata armija na Grcija. Kako borec na DAG, u~estvuva od po~etokot do zavr{uvaweto na Gra|anskata vojna vo Grcija od 1946 do 1949 godina.

Vo svojot bele`nik ima zabele`ano u~estvo vo 107 borbi vo tekot na Gra|anskata vojna. Bil pet pati ranuvan, dva pati polesno i tri pati pote{ko. Bil lekuvan vo planinskite bolnici vo Epir i na Kajmak~alan, kako i vo bolnicite vo Kor~a i Elbasan vo Albanija, a potoa vo bolnicata "250" vo Polska. Vo Var{ava zavr{il ~etiriipol godi{en Ekonomski fakultet so magisterium.

Vo Makedonija doa|a vo 1961 godina i se vrabotuva vo Zavodot za statistika , a podocna preminuva vo Stopanska banka od kade vo 1981 godina zaminuva vo penzija.

Vo poslednive dvaeset godini, gospodinot Kole Ro{ev, pokraj negovata desetgodi{na aktivnost vo KUD "Makedonija", golem del od vremeto posveti na prou~uvawe na duhovnata istorija, odnosno `ivotot i obi~aite na makedonskiot narod, osobeno niz narodnata pesna. Plod od ovoj makotrpen trud se {este knigi na Kole Ro{ev, od koi samo edna e objavena, dodeka drugite se vo rakopis i ~ekaat objavuvawe, odnosno obezbeduvawe finansiski sredstva.

Objavenata kniga nosi naslov "Makedonskite vojvodi niz sobitijata i narodnite pesni vo Vodensko i Meglensko", dodeka drugite pet knigi se odnesuvaat, isto taka, na makedonskite vojvodi niz sobitijata i narodnite pesni vo gradot Solun i vo delovi od kuku{kiot, serskiot, pirinskiot, dramskiot, kavalskiot i halkidiskiot kraj; vo gevgeliskiot, gumenxiskiot, enixe-vardarskiot i negu{kiot kraj; vo lerinskata okolija so Mala Prespa; vo kosturskata i kajlarskata okolija i vo vardarskiot del.

• Gore, na vrvot, koga ja presekuvavme planinata, ni zamrznaa 73 vojnici. Koga vrvevme, vidov kako mnogu od niv se prevrtuvaat i bez nikakov zbor na mesto ostanuvaa mrtvi
• Minata padna do mene, no ne eksplodira. Eksplodira samo gorniot del, onoj {to ja aktivira minata. Ja poglednav i si pomisliv deka ako eksplodira{e, celiot }e bev raspar~en

Za vreme na Gra|anskata vojna vo Grcija od 1946 do 1949 godina, golem broj Makedonci se borea na stranata na Demokratskata armija na Grcija protiv monarhofa{isti~kata vojska. Mnogumina gi ostavija koskite tamu. Pomal broj od niv ja imaa taa sre}a da go pre`iveat pekolot na vojnata i da raska`uvaat za nego. Eden od niv e i gospodinot Kole Ro{ev koj poteknuva od vodenskoto selo Sarakinovo.

ZAMRZNAA 73 BORCI

Za do`iveanite nastani vo ovaa ~etirigodi{na vojna imam mnogu da ka`uvam, veli 72 godi{niot Ro{ev. Sepak, }e gi izdvojam najinteresnite i najvozbudlivite momenti od mnogubrojnite pate{estvija i borbi vo koi ~esto `ivotot n& vise{e na konec. Vo po~etokot na 1947 godina (fevruari - mart) imavme skoro dvomese~na mar{ruta, pri {to sekoj den vodevme borbi. No}e patuvavme pravej}i manevri od planina vo planina, bidej}i golemi monarhofa{isti~ki edinici postojano n& bea zad petici i go blokiraa patot niz koj minuvavme postavuvaj}i n& zasedi. Tie dva meseca nemavme mo`nost da odmorime. Bevme kapnati od umor i nenaspani. Se se}avam, sekoja ve~er se dvi`evme za da go izbegneme opkoluvaweto od neprijatelot. Kaj nas, gladni, mokri i isto{teni od studot se pojavi fenomenot da spieme odej}i so otvoreni o~i.

Na Veliki ^etvrtok istata godina trgnavme da ja premineme planinata Nijala. Koga se nabli`ivme kon vrvot, be{e u`asno studeno. Nie u{te od prethodnata ve~er bevme nakisnati od do`dot, a tuka gore n# fati mrazot so silniot veter i s# {to be{e na nas zamrzna - i oblekata i oru`jeto. Vo eden moment komandantot po~na da mu vika na kurirot zatoa {to ja izgubi orientacijata. Kurirot se vrte{e levo - desno i najposle se orientira i trgnavme vo eden pravec i kon ve~erinata stignavme kaj nekoi kolibi, na podno`jeto od drugata strana na planinata Nijala. Gore, na vrvot, koga ja presekuvavme planinata, n& zamrznaa 73 vojnici. Koga vrvevme, vidov kako mnogu od niv se prevrtuvaat i bez nikakov zbor na mesto ostanuvaa mrtvi. Utredenta, na istata planina se slu~i i edno ~udo, odnosno nastan {to pretstavuva presedan vo istorijata na vojnite. Tuka, na padinite na planinata Nijala, cela no} partizani i monarhofa{isti~ki vojnici spieja vo eden {ator. Nie imavme izvestuvawe deka na ovoj del nema neprijatelska vojska. Me|utoa, dodeka nie go dobivme izvestuvaweto, vo me|uvreme, tuka stignal neprijatelot. Od golemiot stud, {to go zafati ovoj teren, tie poluzamrznati se sobrale vo {atorite za da go do~ekaat utre{niot den. Eden na{ vod, koj be{e ostaven vo pozadina za da n# {titi, go izgubi patot i tragata, bidej}i be{e viulica, a im izbegal i kurirot. Zalutani po taa viulica, naletale na {atorite polni so neprijatelska poluzamrznata vojska. A, bidej}i ve}e be{e no} i nemale kade da odat, vlegle vo {atorite i ja minale no}ta so neprijatelot, odnosno so monarhofa{istite. Tuka i od ednata i od drugata strana ne stanuva{e zbor da se puka, za{to i ednite i drugite bea poluzamrznati, a i oru`jeto im be{e zamrznato. Drugiot den na{ite partizani go prodol`ija patot i stignaa kaj nas, dodeka desetina od niv ostanaa vo {atorite zaedno so vojskata. Posle doznavme deka site tie vojnici {to bea vo {atorite bile preneseni so kamioni vo bolnicite.

Vo po~etokot na dekemvri dobiv dozvola od komandantot da slezam vo seloto Tresino, bidej}i doznav deka sestra mi so tri mali de~iwa se nao|a tamu, preselena od na{eto selo. Vo seloto Tresino vlegov nave~er i od selanite doznav vo koja ku}a e otsednata sestra mi. Tuka se slu~i ne{to nesekojdnevno. Imeno, koga proletta zaminavme za Stara Grcija, popat vodevme mnogu borbi so neprijatelot, po {to vo na{ite sela se prenese vesta deka pogolemiot broj od nas se zaginati. Vo taa vest bev spomnuvan i jas me|u zaginatite i zatoa sestra mi i de~iwata gi zatekov vo `alost. Tropnav na vratata. Sestra mi otvori, mislej}i deka, kako i obi~no, doa|a nekoj partizan da ve~era i da zamine. Bidej}i bev oble~en vo vojni~ki {inel i kapa, taa ne me prepozna i vleze vo sobata za da pronajde nekoe par~e leb za da mi dade da jadam. Po nea i jas vlegov vnatre, a decata le`ea edno do drugo do du{ekot i bea budni. Vo toj moment pogolemoto devoj~e skokna od postelata i po~na da vika: "vuj~e! vuj~e!" i me pregrna. Toga{ i sestra mi me prepozna i me pregrna pla~ej}i od radost i iznenaduvawe.

^ETATA NA "BRI[AN PROSTOR"

Stignavme do edna povisoka planina pome|u Kostur i Ko`ani. Tuka sretnavme eden bataljon so koj zaedni~ki treba{e da prodol`ime za Snija~ko. Site odgovorni bevme povikani vo [tabot za da n& se soop{ti nastanatata situacija i da n& se ka`e kakov raspored dobivaat edinicite za toj den. N& be{e objasneto deka golemi neprijatelski sili n# imaat zaobikoleno od site strani i deka nema drug izlez osven cel den da vodime bitka na ovaa planina s# dodeka ne se stemni, pa duri toga{ da se prefrlime na drugo mesto. Mene li~no me povika majorot i mi go ka`a terenot na koj treba da bide mojot odred, so napomena deka od ovoj teren po nikoja cena ne smeeme da otstapime, pa makar site zaginale. Mu dadov zabele{ka deka e lo{ rasporedot. Mi be{e re~eno mojata edinica da se rasporedi na podno`jeto od planinata, na sogolen teren, kade nema{e ni drvo ni kamen, a samo paprat i po nekoja kapina, odnosno treba{e da bideme rasporedeni na "bri{an prostor". Go zamoliv komandantot da se rasporedime na pogornoto mesto, no bev odbien so objasnuvaweto deka taka e naredeno od Glavnata komanda. Posle toa, mu predlo`iv nie da ostaneme dolu dodeka stigne neprijatelot, pa potoa da gi napadneme i vo me|uvreme da se povle~eme na popovolnoto mesto za borba. Ni{to ne prifati, tuku mi naredi da se prefrlime na odredenata polo`ba i me opomena deka ako prodol`am da se sprotivstavuvam, }e go izvadi pi{tolot. Mrak mi padna na o~ite, zatoa {to poradi lo{ata naredba site do eden }e izgineme tuka.

Protivnikot se nabli`uva{e, a be{e okolu 10 ~asot nautro. Prvite neprijatelski vojnici, vo grupa od okolu eden vod, stignaa do nas na okolu 20 metri. Na moj znak site na{i avtomati i pu{komitralezi ispukaa po eden rafal. Me|u vojnicite nastana nevidena panika. Po~naa da begaat povlekuvaj}i se {to podaleku od na{ite pozicii bez da istrelaat nitu eden kur{um. No, na{eto slavje za pobedata trae{e mnogu kratko. Po desetina - dvaeset minuti nastapija pekolni momenti za nas. Gromobijno odeknaa od site strani vrz na{ite pozicii rafali od te{ki mitralezi, granati od minofrla~i, topovski kanonadi, pote{ki i polesni istreli od tenkovite i blindiranite koli, a za nekolku minuti nadojdoa i pove}e avioni koi po~naa da gi isturaat svoite bombi vrz na{ite glavi i da strelaat so svoite mitralezi. Po polovina ~as, koga ve}e be{e namalen intenzitetot na toj neviden u`as, gi razgledav poziciite na moite borci. Pogolemiot broj od moite soborci bea mrtvi. Bukvalno im bea prese~eni telata na par~iwa. Drugite bea pote{ko ili polesno raneti. Jas zadobiv nekolku polesni rani, skoro grebnatini, pa voop{to ne gi zabele`uvav. Do mene, od levata strana le`e{e prese~en na dve polovini od eden avionski rafal, kurirot na komandantot Bo`ino, Haralambos. Od desnata strana le`e{e mrtov pu{komitralezecot Mitre, do nego ranet be{e mojot zamenik Bakarata, dodeka sosema blizu do mene, te{ko ranet, le`e{e mojot kurir Lazo Lazov, mladoto mom~e ~ie poteklo be{e od moeto selo. Ednata noga mu be{e potpolno prese~ena, dodeka na drugata ima{e nekolku rani. Nema{e vreme za prevrzuvawe na ranite, bidej}i postojano svirea kur{umite okolu nas. Mestoto gore{e. Jas go podignav Lazo i poleka go izvlekov gore, na brdoto i tamu dojde edna sestra i go prevrzavme.

Na{ite bunkeri bea izgradeni vo pravec na jug. Koga vojskata navleze i napa|a{e od sprotivnata strana, nie moravme da izlezeme od bunkerite za da gi odbieme napadite od taa strana. Vo posledniot napad, taa ve~er, jas go imav pu{komitralezot i bev smesten vo edno malo dol~e od kade dejstvuvav so ogneni rafali, bidej}i neprijatelot se pribli`i na dvaesetina metri od nas. [tom ja odbivme i poslednata ofanziva, po~naa da n# ni{anat so minofrla~i i toga{ edna mina padna do moite noze, na mestoto od kade {to strelav. Minata padna, no ne eksplodira{e. Eksplodira samo gorniot del, onoj {to ja aktivira minata i od eksplozijata na toj del bev ranet vo dvete noze. Levata mi be{e pogodena vo zglobot i skr{ena ednata koska nad petata. Ja poglednav minata i si pomisliv deka ako eksplodira{e celiot }e bev raspar~en. Ovaa sre}a vo nesre}a po vtorpat mi se slu~uva. Prviot pat be{e vo fevruari 1947 godina na Karakamen Planina koga padna minata na polovina metar do mene i ne eksplodira.